Jesenski DRM tabor 2017 na Mljetu

V soboto, 28. oktobra, je nekaj enoprostorcev in karavanov pogrizlo prazno avtocesto mimo hrvaškega Splita in Pelješca ter po krajši vožnji s trajektom in po otoku Mljetu prispelo v vasico Polače. Lastnik potapljaškega centra Mario in njegova žena sta nas sprejela in nastanila v apartmaje. Zasedli smo celo hišo, izobesili društvene zastave in odkrili, kje je žar ter kakšno kvadraturo pečenja zmore.

V nedeljo smo pred potapljaškim centrom v bližnjem kraju Pomena raztovorili opremo. S škatlami, polnilci in dodatnimi deko-aluminijevkami smo zasedli potapljaški center in se začeli pripravljati za prvi potop. Sestavili smo opremo in jo natovorili na 7-metrski gumenjak. Prisluhnili smo navodilom šefa glede lokacij  in nekaterih zelo razumnih pravil in omejitev (previdno me je vprašal, če smo izkušeni potapljači). Spoznali smo njegovo desno roko Željka - simpatičen mož, skoraj vedno razpoložen za štose, se oblekli in poskakali na čoln.

Padel je greben Štit, z malimi navadnimi in zlatopegimi (aleksandrijskimi) kirnjami, malimi škarpenami, nekaj jastogi, ugorjem, tabinjami, mureno. Stena je bila brez gorgonij, kot vse tod okoli, tudi koral nismo uzrli, čeprav je bilo tekom tedna nekaj lokacij, kjer smo jih lahko videli. Na prvi potop je šel v vodo z nami Željko, iz previdnosti, da bi nas vodil, mi pa naj bi mu v skupini sledili. To je najavil neposredno pred skokom v vodo. Spogledali smo se, sledila je sekunda, dve tišine in potem smo mu razložili, da smo se s kolegi že razdelili v pare ali trojice in da bomo potop opravili samostojno. Glede na izkušnje in opremo smo planirali različne profile in čase potopa, tako da se je Željko pač pridružil enemu potapljaškemu paru in potop zaključil predčasno kar sam, saj mu je hitro postalo jasno, da se pod gladino znajdemo tudi sami in da v suhih oblekah lahko udobno zdržimo krepko čez uro, kar pa zanj v mokri obleki ni bilo samoumevno. "Brifingi" so tako postajali vedno bolj sproščeni, še vedno natančni in izčrpni, a glede na teren tudi v stilu: pešci greste na steni levo, motoristi desno - in je pomežiknil dvema članoma s podvodnima skuterjema. Tudi ko je na eni siki sidro med dekompresijskim postankom popustilo (ker smo ga zložili) in nas je kasneje zaradi blagega toka pobiral po zalivu, se ni nič vznemirjal, poudaril je, da je najbolj pomembno enako število potapljačev na čolnu pred in po potopu, ostalo je stvar dogovora.

Prej omenjene živalce so bile bolj ali manj vse, ker je bilo bolj mesnatega na tem taboru, nekateri smo imeli več ali manj sreče z murenami, tabinjami, jastogi, škarpenami - pač odvisno od profilov potopa, moči svetilke ipd. Na nekaterih lokacijah je bilo več srebrnine, nekje več golih polžev in makro življenja. Vidljivost je bila odlična, pod termoklino je prijetnih 19 stopinj padlo na 16, šala mala. Tokov skoraj nismo izkusili, tudi vreme in morje sta bila mila: stabilna burja, pred katero smo se skrivali na južnih stenah, rtih in sikah, pač na najboljših lokacijah. Nočnemu potopu smo se iz čiste lenobe odpovedali (morda je k temu pripomogel tudi Danijev pršut), tudi štirje fotografi (Borut, Alenka Martin in Irena), niso uspeli pripraviti foto-projekcije. Ista bolezen: lenoba. Pa brez zamere, dopust je tudi za lenarjenje.

Potapljali smo se na lokacijah: greben Štit, sika Maslinac, uvala in sika Zakamenica, uvala Zavrti, rt Lenga, Korizmeni rat, Petrova sika, uvala Zaklopita, Vanji školj in Rt Volov na Pelješcu, kjer smo si ogledali razbitino torpedne ladje S57 iz 2. svetovne vojne in njene kirnjaste prebivalce.

Tabora se je udeležilo 12 članov DRM Ljubljana: Irena Č., Katja D., Branko E., Borut F. - Furi, Alenka K., Marjan K., Miha K. - Podmornik, Jure M. - Mrki, Martin P. - Mabone, Nataša R., Samo P., Miran Z., in Dani B. iz DPD Soča z njegovim nepozabnim pršutom, ki ga je radodarno delil z vsemi prisotnimi na taboru. V 6 potapljaških dneh smo skupaj opravili 126 potopov.

Kulinarika tudi tokrat ni bila prepuščena naključju. Že na poti smo si med čakanjem na trajekt nekateri naročili ogromne porcije giric, drugi (dobesedno) bosanske čevapčiče, tretji celo ostrige. Še isti večer smo nasadili pršut na kavaleto, Dani je prinesel oster nož, Miran je daroval gobice iz lastne zaloge in že so rezine pršuta izginjale še preden bi se dotaknile pladnja. Takoj naslednji dan smo testirali in krstili žar: s čevap-žurom in Miranovimi odličnimi ražnjiči. Sledilo je nekaj dni testiranja štedilnikov po apartmajih, ampak za sladico je bil vedno odličen Danijev pršut, z Miranovimi gobicami. Imeli smo tudi večer palačink s pekoma Samom in Miranom, ki je daroval domačo marmelado. Skupni ribji piknik je nadvse uspel, Mario in Željko sta sveže brancine in orade odlično pripravila s solno-oljno-rožmarinovo paco, mojstrsko jih je spekel naš Miran. To je bila pika na i, da je naša gostinka Nataša izjavila, da mora Miran od zdaj naprej na vsak naš tabor, brez izgovorov! Zadnji večer pa smo si privoščili jagnčka in hobotnico izpod peke v bližnji gostilni.

Organizaciji, logistiki in pristopu Maria in Željka s potapljaškega centra gredo vse pohvale, prav tako Juretu za organizacijo v imenu društva. Razširjena DRM ekipa je bila tudi odlična, potapljaške ekipe so bile zelo usklajene in precej homogene tako pod kot nad gladino, dobra volja je špricala prav iz vsakega apartmaja. Kdaj bo naslednji tabor?!?

Besedilo: Irena Čok, foto: Irena Čok in priložnostni avtorji za skupne fotke.