Velikonočni DRM tabor BALE pri Rovinju
V tem letu je velika noč »padla« precej pozno, sredi aprila. Temperatura morja v tem času pa je že okoli 14 stopinj in odločili smo se, da organiziramo krajši potapljaški tabor v Istri. Udeležilo se ga je 6 članov (še kakšen je bil s prehladom ali z mokro obleko z nami le v mislih). V treh dneh, od 15. do 17. aprila, je bilo možno opraviti kar 7 potopov, skupno smo jih opravili 42 potopov.

Logistiko je nudil The Old Diver, potapljaški center v kampu Mon Perin v Balah pri Rovinju. Nastanjeni smo bili v mobilnih hišicah, udobnih, dokaj novih, klimatiziranih. Potapljaško opremo smo puščali v centru ali kar v avtih. V cetnru smo vsako jutro dorekli, kam gremo, koliko jeklenk potrebujemo za izhod na morje z dvema potopoma, preverili smo Nx mešanice, natovorili potrebno opremo v kombi potapljaškega centra (ali jo kar pustili po avtih) in že smo se odpeljali do dobrih 100 metrov oddaljenega pomola. Tam smo parkirali, natovorili opremo in do pasu oblečeni v suhe obleke odracali na barko. No, vsi, razen Marjana, ki se je vehementno potapljal kar v mokri obleki. Za fotodokumentiranje sta poskrbela Alenka K. in Borut F., video sva imela čez jaz in Kralj, Nataša in Mrki ter Katja s ta dragim pa so prišli predvsem uživat.

V soboto smo si privoščili globinsko manj zahtevne potope, predvsem za tiste potapljače, ki so šele otvorili sezono. Ampak lokacija je pa bila prvovrstna: Brioni! Na prvem potopu je za navdušenje poleg srebrnine, škarpen in hobotnic poskrbela krasna grdobina! Nismo se je mogli nagledati. Na drugem potopu pa smo med vsem drugim lahko opazovali kavale v jati in posamično, nekateri so bili res veliki.

V nedeljo je bil dan za razbitine: najprej smo osvojili Hansa Schmidta in potem še Barona Gautcha. Na Hansu je bila vidljivost nadpovprečna in tudi morska mačka iz fotografije je iz tam. Fotografi se kar niso mogli odlepiti od dna, Borut jih je pri 20 nehal šteti. Lepo mirno so ždele in vzorno pozirale foto in video snemalcem. Za dušo potešit za nazaj in za vnaprej! No, tudi velika in dolga razbitina je za pogledat ;). Baron Gautch je pa – Baron. Vidljivost sicer ni bil izredna, mislim, da povprečna pa. Plašni lignji, tolste tabinje, kakšna škarpena, pa moli v jatah. Pa barka z različnimi nivoji palub in z zelo slikovito zgornjo palubo. Nitroks je podaljšal bivanje pri dnu in skrajšal dekompresijo, tako da dolgočasenja na sidrni boji ni bilo prav veliko.
Nočni potop je bil ob otoku Porer, kjer je postopno spuščajoči se teren ponujal obilico skrivališč za ribe. Zaspani fratri in pici se niso kaj dosti pustili motiti, kakšen jastog (kleščar, da ne bo zmede), ugor in sipa so popestrili potop, zabavali so nas tudi sipica in zezavci, v enem izmed rumenih krinoidov pa sem tudi uzrla krasno kozico z jajci.

V ponedeljek smo se potopili na razbitino Giuseppe Dezza, ki je zaradi relativne majhnosti ponudila sproščen in natančen ogled celotnega dela razbitine. Popoldne pa smo si ogledali siko Porer, z vrhom na 9 metrov. Plavali smo med srebrenino, zasačili kakšnega ugorja in tabinjo, za posebno veselje pa je poskrbel mladi kovač.

Kamp, potopi (tudi tisti na manjših globinah, primerni za začetnike) in celotna logistika so nam bili zelo všeč in v valu navdušenja smo sklenili, da se s šotori v drugi polovici avgusta vrnemo za kakšen konec tedna, recimo 26. in 27. avgusta. Rezervirajte si termin! In se beremo na FBju in preko e-pošte.

Zapisala: Irena Čok, fotografije: Alenka Kokalj.