Takrat sem imel Exacto, dober fotoaparat, a mi je oče rekel, tega pod morje
ne boš jemal! Imel pa sem tudi staro mehovko, za katero sem potem naredil
kovinsko škatlo. Spodaj je bila odprta, tako da se je dalo od spodaj priti zraven
z roko in preko kovinske palčke in žičnega sprožila upravljati s fotoaparatom.
Na vrhu je bilo pritrjeno okvirno iskalo, da si lahko videl kaj si slikal.
S tem smo fografirali. Kar se pa osvetlitve tiče, je bilo vse kar po občutku:
ali bo prišlo - ali ne bo prišlo. Načina kako bi merili svetlobo ni bilo.
                                                                                                          Marko ZALOKAR